Stavba Mestne hranilnice ljubljanske
Od skromnih začetkov do ključne odločitve
Mestna hranilnica ljubljanska je bila ustanovljena 1889 in je prvi dve leti delovala v prostorih mestnega magistrata. Že leta 1891 se je preselila v Galletovo hišo (danes Mestni trg 2), v zgradbo desno od magistrata, leta 1894 pa je pridobila dodatne prostore v isti hiši.
A rastoči obseg poslovanja je terjal trajno rešitev. Gradnjo nove stavbe je močno podpiral tudi takratni ljubljanski svetnik in kasneje župan, Ivan Hribar. Za lokacijo nove stavbe Mestne hranilnice je bilo na voljo več stavbnih zemljišč. Člani upravnega odbora si pri izbiri parcele niso bili enotni, vendar so se na koncu odločili za nakup parcele Zofije Bernardove na tedanji Prešernovi, današnji Čopovi ulici.
Nastala je ena izmed najlepših hiš v Ljubljani
Aprila leta 1902 je vodstvo hranilnice razpisalo natečaj za novo stavbo, ki je bil objavljen v ljubljanskih dnevnih časnikih in dunajskih, praških ter zagrebških strokovnih časopisih. Za tri najboljše načrte so bile razpisane tudi denarne nagrade. Priložena programska naloga, na podlagi katere je bil izveden natečaj, je natančno opredelila razporeditev in namensko rabo prostorov nove zgradbe ter določila razpoložljiva sredstva. Hranilnico je bilo treba zasnovati kot trinadstropno stavbo, v kateri bi bilo pritličje namenjeno trgovinam oz. najemniškim lokalom, drugo in tretje nadstropje pa stanovanjem. Bančne prostore, namenjene poslovanju s strankami, je bilo treba zasnovati v prvem nadstropju. Takšni prostorski ureditvi hranilnice je močno nasprotoval Ivan Hribar, ki je bil mnenja, da morajo prostore poslovalnice postaviti v pritličje. Kot glavne razloge je navajal lažji dostop in zaradi tega tudi prednost pred konkurenco – Kranjsko hranilnico, ter povečanje prometa. Kljub argumentom ni prepričal upravnega odbora hranilnice.
Komisija je soglasno potrdila naročilo načrtov drugo uvrščenemu na natečaju, arhitektu Josipu Vancašu. Ta je vodstvu hranilnice predložil načrte maja 1903. Še istega leta je vodstvo hranilnice zaprosilo za gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano 11. avgusta 1903. Kmalu za tem so se začela izvajati gradbena dela pod vodstvom mestnega stavbnega mojstra Filipa Supančiča, pohištvo pa je razvil mizar Naglas.
V novih prostorih je Mestna hranilnica ljubljanska začela z delom 1. maja 1905.
Za ljubitelje arhitekture
Stavba Mestne hranilnice ljubljanske je trinadstropna, simetrično zasnovana arhitektura, postavljena v stavbno ulično linijo Čopove ulice. Razmeroma široka ulična fasada, ki jo vertikalno sestavlja 17 okenskih osi, je bila zasnovana v historičnem slogu s primesmi secesije. V celoti jo krasi mavčni dekor poznohistoričnih in secesijskih motivov, ki je zgoščen proti osrednji osi in proti vrhu stavbe. Trakovi, geometrijski liki, girlande, venci, školjčni motivi, glavice … spominjajo na historično oblikovanje fasade v smislu “horror vacui”. Na rizalitu, vencu med prvim in drugim nadstropjem, stojita kipa, vlita iz betona. Moška figura, ki predstavlja trgovino, ima v rokah mošnjiček in poštni zavoj, ženska figura – personifikacija obrti in industrije, pa predivo in zobato kolo.
Trgovsko pritličje je na ulico odprto z velikimi izložbenimi okni, okvirjenimi z leseno masko. Že od samega nastanka so bili ti prostori namenjeni oddajanju različnim prodajalnam. Celostno oblikovane lesene izložbe tvorijo izjemno kakovostno fasado komercialnega pritličja. Leseni pas nad izložbeno odprtino je še danes namenjen umestitvi napisa trgovine za oglaševanje. V stavbo vodijo trije vhodni portali. Osrednji vhod krasi prvoten secesijski kovan steklen nadstrešek v obliki pahljače. Nad vhodnim portalom je ohranjen verjetno edini originalni secesijski izvesek v Ljubljani.
Notranjščina v celotni stavbi je bila prvotno oblikovana slogovno celostno. Secesijski slog se je v interierju odražal pri oblikovanju stavbnega pohištva (stekla z dekorativnimi jedkanimi secesijskimi vzorci, maska podbojev vrat, vrata, kljuke …), svetilih, poslikavah, notranjem pohištvu, finalni obdelavi tlakov, ograjah …
