Prva moderna institucija na Slovenskem
Prva moderna denarna institucija na Slovenskem, ustanovljena v Ljubljani 4. novembra 1820, je bila Laibacher Sparkasse.
Laibacher Sparkasse ni bila novost samo v slovenskem prostoru, bila je druga hranilnica v celotni avstrijski monarhiji (prva je bila Erste Österreichische Sparkasse). Skupina podjetnikov iz Ljubljane jo je ustanovila kot društvo. V statut so si zapisali, »da ima hranilnica v Ljubljani namen, da vsakemu, posebno pa manj premožnim ljudem ponudi priložnost, da svoje prihranjene krajcarje vloži in sčasoma pomnoži, s tem pa zbuja in oživlja delavnost in varčnost.«
V prvih letih svojega delovanja je hranilnica sprejemala vloge in izdajala hipotekarne kredite predvsem za hiše v Ljubljani in okolici ter na večja graščinska posestva. Kranjska hranilnica je sprejemala tudi pupilarne vloge sodnih varovancev, Cerkve, skladov in ustanov, zato je imela status pupilarno varne institucije. Leta 1826 je začela izdajati tudi lombardna posojila na vrednostne papirje, zlato in srebro.
Prostore je imela v Galletovi hiši na Mestnem trgu, desno od Magistrata. Prvi redno zaposleni uradnik (prej so hranilniške posle opravljali člani društva sami) je bil leta 1826 Jurij Mulej, knjigovodja je postal Josip Luckmann, leta 1836 pa so ustoličili še prvega blagajnika, ki je postal Karel Hradecki.
Ker se je Ljubljanska hranilnica s svojimi posli razširila izven Ljubljane, so jo 1828 preimenovali v Illirische Sparkasse, skladno z leta 1844 sprejetim hranilniškim regulativom o ustanavljanju občinskih hranilnic, pa je istega leta postala regulativna hranilnica. Po tej regulativi so hranilnice lahko sprejemale vse vrste vlog, pri čemer so morale določiti najnižji in najvišji znesek. Dvanajsti člen regulativa jim je omogočal, da so del svojega čistega dobička lahko uporabile v dobrodelne namene.
Leta 1845 se je utrdilo ime Krainische Sparkasse/Kranjska hranilnica. Svojo palačo so si zgradili na Knaflovi ulici (danes Tomšičevi) leta 1879. V novi stavbi, ki je veljala za eno najlepših v Ljubljani, je začela poslovati v letu 1880. Stavba je pozneje postala sedež CK ZKS, danes pa gre za severno krilo slovenskega parlamenta.
Hranilništvo je bila prva organizirana oblika bančne dejavnosti v Sloveniji. Do 1862 je bila Krainische Sparkasse/Kranjska hranilnica edina predstavnica, tega leta pa so ji sledile hranilnice na Ptuju in Mariboru in 1865 v Celju. Medtem, ko je bila prva banka kot delniška družba na Slovenskem ustanovljena leta 1868 (Laibacher Gewerbebank – Ljubljanska obrtna banka), so bile prav hranilnice tiste, ki so ciljale na neindustrijski sektor – prebivalstvo, obrtnike, trgovce. Te institucije so s promoviranjem varčevanja gradile vire za financiranje, zato so postale pomembni dejavniki gospodarske rasti. Krainische Sparkasse je bila največja med njimi in dolga leta najpomembnejša institucija na področju usmerjanja prebivalstva k varčevanju, zbiranju depozitov in ustvarjanju kreditne aktivnosti v deželi.
Ustanovila ali finančno podprla je kar nekaj odvisnih institucij – zastavljalnico (1835), Kreditno društvo za kreditiranje obrtnikov in trgovcev (1873), starostno hranilnico za tovarniške delavce (1889), Zavetišče (hiralnico) za neozdravne bolnike v Ljubljani (1895), različne dobrodelne sklade preminulih premožnežev za pomoč revnim in bolnim prebivalcem. Zgradila je poslopje Realke in sodelovala pri gradnji delavskih stanovanj za Bežigradom na Hranilniški ulici in izgradnji želenice (Dolenjska železnica).
V času nacionalnih trenj med Slovenci in Nemci, ki so krojili tako politično kot gospodarsko življenje, je Kranjska hranilnica postopoma vedno bolj postala zastopnik nemškega kapitala, ki je imel absolutno prevlado v kranjskem gospodarstvu. V času od leta 1910 do 1918 se je znesek namenjen nemškim ustanovam ustalil na 60 % celotne vsote, namenjene dobrodelnim namenom. Posebno se je posvečala financiranju različnih kulturnih in znanstvenih ustanov kot so bile Filharmonična družba, Ljubljansko nemško gledališko društvo, Muzejsko društvo za Kranjsko, Dramatično društvo. Slovensko prebivalstvo je očitalo hranilnici, da zanemarja slovenske ustanove, kar je bil eden izmed razlogov, zakaj je v njihovih očeh veljala za nemški denarni zavod.
Nacionalna nasprotja v Avstro-Ogrski monarhiji so se ob koncu 19. stoletja zaostrovala predvsem v zadnjih desetletjih pred začetkom prve svetovne vojne. Vrhunec so predstavljale protinemške demonstracije v Ljubljani septembra leta 1908, ko je vojska streljala na protestnike in ubila Ivana Adamiča in Rudolfa Lundra. Srd zaradi teh dogodkov je poleg drugih dogodkov povzročil tudi prvi naval na banko na Slovenskem – od septembra 1908 do junija 1909 je svoje račune pri Krainische Sparkasse zaprlo 39% vseh varčevalcev. Hranilnica je preživela, a je leta 1909 spremenila napis na stavbi, ki je bil od takrat dalje – Kranjska hranilnica, letna poročila pa je začela objavljati tudi v slovenskem jeziku.
