Hranilniki – varuhi premoženja in otroških sanj
Se še spomnite svojega hranilnika? Kakšne oblike je bil? Ste potrpežljivo počakali, da se je napolnil, ali ste vmes skrivoma praznili vsebino?
Vsi poznamo hranilnike ali šparovčke. Hranilnik je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika predstavljen kot manjša zaprta posoda z režo, skozi katero se spušča denar, namenjen za hranjenje. Seveda, to so hranilniki! Obenem pa so še mnogo več!
Hranilniki so bili predmet, ki ni smel manjkati po domovih v zadnjih stotih letih. Po večini se hranilnikov spomnimo iz otroštva. Veljajo za prve nosilce finančne vzgoje in se pogosto pojavljajo kot junaki v filmih, risankah in pravljicah. Hranilnik se pogosto znajde v vlogi glavnega pravljičnega lika. Najdemo ga pri Hansu C. Andersenu in Primožu Suhodolčanu. Prisluhnite njunima pravljicama.
Glede na to, da se vsi slej ko prej srečamo z denarjem in se moramo z njim naučiti živeti, je razumljivo, da so hranilniki lahko koristno pedagoško orodje za pripravo mladih človeških bitij na uspešno finančno prihodnost. Kljub temu pa hranilniki niso bili vedno namenjeni zgolj otrokom in mladini.
Da bomo to preverili, bomo najprej zavrteli čas nazaj in s hitrim skokom v preteklost pogledali, kdaj se hranilniki sploh pojavijo in kaj nam lahko povedo od prazgodovine vse do danes. Hranilniki namreč zaradi oblike, izdelave in namena veliko povedo o človeštvu. Odsevajo tako čas, v katerem so bili narejeni, kot kulturo okolja, kjer so bili narejeni. [2] Vse to bomo ilustrirali z izjemnimi primeri iz zbirke hranilnikov Bankariuma, osnovane na zbirki Mestne hranilnice ljubljanske, ki je v 60. letih 20. stoletja zbrala hranilnike različnih bank in hranilnic po svetu. Skozi čas je bila zbirka hranilnikov bogato dopolnjena tudi od zasebnih donatorjev, med katerimi sta izjemnega pomena doprinos zbirke hranilnikov Eleonore Grapulin in Vesne Klavora. Vsekakor pa ne bomo pozabili na hranilnike, ki jih hranijo drugi muzeji in seveda na spomine, ki jih hranilniki prikličejo v nas, ki smo hranilnike imeli kot otroci.
Zgodovina hranilnikov
Z osredotočenjem na to, kaj v hranilnike spravljamo, lahko sklepamo, da se prvi hranilniki kot jih poznamo danes, pojavijo z izumom novcev in kovancev – torej v antiki.
Antika
Najdbe antičnih grških hranilnikov so izjemno redke. Med njimi je najbolj poznan primerek iz obdobja med 2. in 1. stoletjem pr. n. št. v obliki grškega templja z zakladnico. Velja za najstarejši hranilnik, latinsko poimenovan thesaurus (zaklad) ali loculus (majhna škatlica, skrinjica), najden na območju nekoč imenovanem Priene v hiši 25, na današnjem ozemlju Turčije.
Antični rimski hranilniki so veliko pogostejši, prav tako narejeni iz gline v štirih različnih oblikah. Najmanj pogosti hranilniki so bili v obliki skrinjice, nekateri so bili podobni oljenkam ali v obliki panja, ki so bili med drugimi okrasnimi elementi opremljeni s podobo Merkurja – boga financ in trgovine, ter hranilniki čebulne ali bučkaste oblike, ki so bili zaradi preproste izdelave na lončarskem vretenu najpogostejši. Pri nobenih od oblik teh rimskih hranilnikov ni izhodne odprtine zraven vhodne reže za kovance, kar pomeni, da je bilo treba za dostop do prihranjenega zaklada hranilnik razbiti. To naj bi bil tudi en izmed razlogov, da se ni ohranilo večje število nedotaknjenih rimskih hranilnikov.
Kljub temu da je o rabi hranilnikov v Rimskem imperiju znanega malo, so arheologi ugotovili, da so Rimljani imeli navado opremljanja grobov mladih žensk in otrok s hranilniki in denarjem za prehod v podzemlje. Obenem so poznali družinske hranilnike, hranilnike za denarne donacije za templje, ali verske donacije. Ob novem letu pa so jih podarjali otrokom, ki naj bi na ta dan nato vanje zbirali kovance od hiše od hiše.
Rimski hranilniki so bili najdeni tudi na slovenskem ozemlju. Variacije čebulne ali bučkaste oblike iz žgane gline z vbočenim vrhom, so arheologi odkrili tudi v Sloveniji, v okolici Ptuja ter Drnovega iz obdobja med 2. in 3. stoletjem.
Srednji vek in misterij glinenih prašičkov
V srednjem veku so ljudje nadaljevali z uporabo glinenih posod za shranjevanje denarja, ki jih zdaj poznamo že od antike.
Šparovčki so bili pomembni za odrasle, saj v srednjem veku bank dolgo ni bilo. Ko pa so se banke pojavile, se niso ukvarjale s preprostimi ljudmi. Ljudje so zato svoje prihranke in bogastvo pogosto hranili v svojih domovih. Posledično so potrebovali način, kako skriti svoj denar, družinsko premoženje, da preprečijo krajo. Hranilnike so med drugimi posodami uporabljali za kovance in so jih zakopali v tla ali skrili v stene doma, kot so to počeli že v Rimskem cesarstvu. V času nemirov, osvajanj ozemelj in negotovosti namreč prenašanje večjih količin kovancev ni bilo varno početje.
Obenem so imeli hranilniki v tem času vedno večje mesto v življenju otrok. To lahko ilustriramo s primerom iz Velike Britanije. Božična praznovanja v srednjem veku so se nadaljevala skozi dvanajst dni božiča. Tako so na praznik svetega Štefana, 26. decembra, otroke v Veliki Britaniji tradicionalno obdarjali z denarjem, ki so ga otroci zbirali v hranilnikih. Po običaju so otroci 26. decembra vzeli svoje glinene hranilnike in jih razbili z metom ob tla. Pobrani denar naj bi nato porabili za nakup božičnih dobrot.
V tem času se je pojavil tudi hranilnik v obliki prašička.
Od kod priljubljena oblika hranilnikov kot prašičkov in angleško ime za šparovčke – piggy bank?
Prašiček je priljubljena in najbolj uveljavljena oblika hranilnikov po svetu. Domnevnih razlag za to pa je kar nekaj.
V srednjem veku se je pojavil glineni hranilnik v obliki prašička tako v zahodnem kot vzhodnem svetu. V angleškem jeziku hranilnikom obenem nadenejo ime piggy bank, kar v dobesednem prevodu pomeni prašičja banka. Tudi v Nemčiji hranilnike poznajo pod imenom Sparschwein, kar bi v dobesednem prevodu pomenilo hranilni prašič. Pogledali bomo možne izvore tako oblike kot poimenovanja, okrog katerih kroži kar nekaj razlag. Predstavili bomo najbolj razširjene.
Tako kot je Merkur, ki se pojavlja na hranilnikih v Rimskem imperiju, med drugim bog financ in obilja, se v Evropi v srednjem veku za sorodne reči pojavijo novi simboli. En izmed njih je prašič. Na Kitajskem, Švedskem in v Nemčiji prašič velja za simbol sreče. Med nemškim kmečkim prebivalstvom srednjega veka je imel prašič pomembno in pozitivno vlogo: veljal je za simbol plodnosti, uporabnosti, varčnosti ter blaginje. Imeti prašiča je bilo izjemno pomembno za srednjeveško podeželsko družino, saj je lastna živina pomenila zagotovljen vir hrane. Kot simbol sreče je bil prašič povezan tudi z denarjem in se od 13. stoletja naprej pojavlja kot glineni hranilnik. Takrat so v Billebenu v Turingiji našli najstarejši nemški hranilnik. Po tej predstavljeni teoriji naj bi se tako ime kot oblika hranilnika iz Nemčije razširila po celi Evropi, vse do Severne Amerike.
Sicer pa so najstarejši glineni hranilnik v obliki zelo tolstega prašiča iz 13. stoletja odkrili na otoku Java v Indoneziji, kjer so arheologi odkrili številne hranilnike iz obdobja Majapahit, tudi zelo znane v obliki divjih prašičev. Imenujejo se cèlèngan (v prevodu divji prašič ali prašič na splošno), kar še danes v indonezijskem jeziku pomeni izraz za prihranke in hranilnik. Javanci, ki so bili v tem obdobju zelo vešči varčevanja, naj bi uporabljali te posode z režami za shranjevanje kovancev. Na javanske prašičke je vezana naslednja teorija o začetku glinenih prašičkov v zahodnem svetu. V 14. stoletju je na javanskem dvoru Majapahit deloval najverjetneje edini zahodnjak, italijanski frančiškanski pater Oderico iz Pordenona, ki naj bi idejo hranilnikov v obliki prašičkov prinesel s seboj v Evropo.
Tretja od predstavljenih in ena bolj priljubljenih ter spletno močno razširjenih etimoloških teorij o tem, kako so se prašički kot hranilniki pojavili v zahodnem svetu in od kod ime piggy bank, odgovor najde v jezikovnem naključju. Charles Panati namreč izvor angleškega imena za hranilnik piggy bank pojasni z glino.
Ime naj bi izviralo iz besede pygg, ki se nanaša na oranžno glino, ki se je uporabljala za oblikovanje vseh vrst lončarskih predmetov, vključno s kozarci za drobiž, imenovanimi pigg jars, ki so dobili ime po samem materialu. V srednjem veku naj bi pygg izgovarjali kot pug, kar naj bi na koncu zvenelo kot pig (prašič). Ime se je razvilo v pigg bank, nato pig bank in nazadnje do 18. stoletja v piggy bank. V 18. stoletju naj bi se lončar ravno zaradi tega besednega naključja odločil, da bo kot novost izdelal hranilnik v obliki prašiča, ki je kmalu postal današnji prašiček.
Tej teoriji močno nasprotujejo etimologi, med njimi najbolj Michael Quinion, ki trdi, da je osnovana na nesmislu, podobnemu verižnim pismom, kjer se izvor izgubi. Podatkov o glini pygg oranžne ali katere koli druge barve ni, izraz pygg bank ni zabeležen, angleški piggy bank pa obstaja zgolj dobro stoletje. Zato priljubljenost glinenih prašičkov v ZDA v zgodnjem 20. stoletju raje povezujejo z veliko migracijo Nemcev v 19. stoletju, ki so do takrat glinene prašičke za spravljanje novcev poznali že nekaj sto let.
Sodobnejši hranilniki in madinsko varčevanje
V 19. stoletju se je močno razširila uporaba hranilnikov v Evropi in zahodnih državah. Poleg tradicionalnih materialov, kot so glina, les in porcelan, so se pojavili tudi kovinski, mehanski in elektronski hranilniki. Pri nas so hranilnice in kreditne zadruge začele izdajati označene hranilnike z napisi o varčnosti, ki so jih varčevalcem izdajale v posodo. V ta namen so k rekom o varčnosti kmalu dodale tudi zapis svojega imena.
V začetku 20. stoletja so hranilnice strankam ob hranilni knjižici izročale hranilnike s ključavnico, katere ključi so bili tako kot od začetka pojava hranilnic v 19. stoletju, shranjeni pri bančniku. Ko je bil hranilnik poln, se ga je prineslo izprazniti v poslovalnico, kjer so prihranjeni znesek vnesli na hranilno knjižico. Ta praksa je bila pogosta v zahodnem svetu.
Kmalu se ideja varčevanja s hranilniki prenese tudi na otroke. V Sloveniji je organizirano mladinsko varčevanje obsegalo varčevanje s hranilniki in šolske ali mladinske hranilnice. Peter Musi je že leta 1844 v Šoštanju ustanovil šolsko hranilnico za navajanje mladine na varčevanje. V ta namen je otrokom razdelil glinene hranilnike, kjer so zbirali denar, ki so ga nosili v šolo.
Skozi čas je bila vzgoja mladine na temo varčevanja zelo različno intenzivna. V nekaterih okoljih se je bolj uveljavilo, ponekod manj. Predvsem je bilo odvisno od entuziazma posameznikov, ki so delovali na tem področju. Naši denarni zavodi so po mnenju Videčnika razmeroma pozno začeli z načrtno skrbjo za mladinsko varčevanje. Kranjska hranilnica je želela spodbuditi varčnost med mladino in je tako leta 1907 začela uvajati domače hranilnike, ki so hitro postali priljubljeni. Dve leti kasneje so tudi pri Mestni hranilnici ljubljanski začeli navajati mladino k varčevanju s hranilniki. Hranilnik je bil zaklenjen in ključ je imel le hranilnični uradnik, ki je privarčevani denar preštel in vpisal v hranilno knjižico, tako kot je to veljalo do takrat za odrasle varčevalce.
Zraven priljubljenih hranilnikov za domačo uporabo so v tem času krožili tudi hranilniki, namenjeni zbiranju denarja za misijonske odprave. »Bengalski« hranilnik za zbiranje sredstev v podporo misijonu jugoslovanskih jezuitov v Bengaliji iz prve polovice 20. stoletja hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju. Njegova posebnost je premikajoča se glava, ki ob donaciji prične kimati v zahvalo. Tovrstni hranilniki so bili v času nastanka nekaj običajnega, danes pa so deležni utemeljene kritike rasistične predstave upodobljenih ljudstev.
Po drugi svetovni vojni so banke prevzele vlogo spodbujanja varčevanja, medtem ko so hranilnice bile začasno ukinjene. Varčevanje so v veliki meri pospeševale komunalne in kreditne banke ter zadružne hranilnice in posojilnice. Zlasti so sodelovale s šolami pri mladinskem varčevanju. Otrokom so razdelile hranilnike in knjižice, same pa vodile poslovanje ob pomoči učiteljev in pod nadzorom bančnih uslužbencev. Pozneje so se razširile šolske hranilnice, v katerih so učenci sami vodili poslovanje pod mentorstvom učiteljev. Hranilnik je bil zvesti spremljevalec in ikona varčevanja vse do ukinitve šolskih hranilnic.
Hranilniki niso le zbiralci denarja, so tudi glasniki časa
Hranilniki so odsev časa in okolja, v katerem so nastali. Oblike hranilnikov so se razlikovale glede na območje in obdobje. Med pogostimi oblikami so bili človeški liki in različne živali, kot so prašički, zajci, ptice ter lokalne živali v drugih delih sveta, med njimi celo ribe kot simbol varčevanja.
Velik vpliv na oblikovanje hranilnikov je imel pospešen razvoj tehnologije. Motivi hranilnikov so se prilagajali novim izumom, kot so zračni baloni, avtomobili in parniki. Tako je izdelava hranilnikov pričala o tehnološkem napredku svojega časa – po motivih in po materialih ter načinih, kako so bili izdelani. Slednje se je razvijalo od glinenih, umetelnih porcelanastih, do zahtevno izdelanih kovinskih in mehanskih.
Največji razcvet uporabe hranilnikov je potekal preko hranilnic, ki so pri nas s popularizacijo začele že pred prvo svetovno vojno. Nato so se med obema vojnama hranilniki zelo razširili. Vsaka hranilnica je imela svoj prepoznavni hranilnik z napisom, kjer so oblikovno sledile trendom razvitega sveta in ustvarile številne različne oblike hranilnikov, večinoma iz kovine. Glede na to, da so hranilnice hranilnike zgolj posojale varčevalcem, je bilo smotrno, da so bili tovrstni hranilniki izjemno trajni in jih ni bilo mogoče zlahka poškodovati.
Hranilniki so se v Jugoslaviji pojavili precej pozno, najprej industrijsko izdelani kovinski hranilniki enotnih oblik. Pojav plastičnih izdelkov pa je omogočil razkošje različnih motivov in oblik hranilnikov, ki so postali kultni simboli varčevanja posamičnih bank.
Pogledali si bomo nekaj najbolj kultnih, spornih in zanimivih hranilnikov iz naše zbirke.
Mehanski hranilnik s spornim sporočilom
Zelo povedni hranilnik, ki razkrije veliko o obdobju, v katerem je nastal, je prav poseben litoželezni mehanski hranilnik iz Velike Britanije, ki je bil narejen v letu 1911, v obliki doprsnega kipa temnopoltega moškega v rdeči srajci z belim ovratnikom in modrim metuljčkom. Hranilnik ima nenavaden način vnosa kovancev – skozi usta. Ko kovanec položimo na dlan in pritisnemo na ročico na zadnji strani levega ramena, se roka močno dvigne k ustom, jezik se pomakne nazaj in kovanec pade v telo, pri čemer figura zavije z očmi.
Ta hranilnik je bil izjemno priljubljen in se je iz Anglije razširil v Ameriko in na Novo Zelandijo. S svojo podobo služi danes kot pričevalec o takratnem neenakopravnem položaju temnopoltih in belih prebivalcev zahodnega sveta, pri čemer je danes jasno prepoznan kot rasistični predmet.
Motiv za ta priljubljen hranilnik izhaja iz lutki podobnega literarnega lika po imenu Golliwogg iz poznega 19. stoletja, ki ga je v svoji seriji otroških knjig ustvarila Florence Kate Upton. Za lutko iz cunj, na kateri hranilnik temelji, je značilna temna polt, belo obrobljene oči, izrazite rdeče ustnice in skodrani lasje. Golliwogg je nosil rdeče hlače, srajco s trdim ovratnikom, rdeč metuljček in moder suknjič s kraki.
V knjigi leta 1895 je bil najprej opisan kot srhljiva pojava, vendar se je hitro izkazalo, da je prijazen lik s prijaznim obrazom.
Knjiga karikaturistke Upton in njena številna nadaljevanja so bila izjemno uspešna v Angliji, predvsem zaradi priljubljenosti Golliwogga. Upton pa ni zaščitila svojega lika in njegovo ime, napisano “golliwog”, je postalo generično ime za lutke in podobe sorodnega tipa. Golliwogg Uptonove je bil vesel, prijazen in galanten, nekateri kasnejši golliwogi pa so bili zlovešči ali grozeči. Ime “golliwog” se je začelo uporabljati kot ponižujoč izraz za vsakogar, ki ni bil belopolt, zato so predlagali nov izvor besede.
Danes so tako igrača – lutka iz cunj, kot tudi hranilnik in vsi podobni prodajni izdelki v tem slogu označeni za rasistične v muzejih, medijih in med strokovnjaki, ki pravijo, da se o reprodukciji rasizma in razrednega zatiranja otroci učijo tudi preko igrač. Tako preprost in na videz neškodljiv predmet kot je mehanski hranilnik je prav tako del širše kulturne in družbene strukture ter odseva čas, v katerem je nastal kot simbolni posrednik kulture.
Sem bi lahko umestili tudi »bengalski« hranilnik iz Slovenskega etnografskega muzeja.
Prijazni finski troli
Predstavljeni finski hranilniki iz obdobja med 1960 in 1990-ih temeljijo na trolih, Prvi troli so bili tako imenovani Fauni-troli (Faunipeikko), zasnovani v Atelier Fauni, ki je deloval od leta 1952 do 1971. Helena in Martti Kuusikoski, lastnika ateljeja sta najprej izdelovala lastne kreacije trolov, nato pa sta pričela še z ustvarjanjem Mumin trolov po naročilu Tove Jansson, avtorice Muminov.
V vseh primerih gre za značilne prijazne finske trole, zato so jih finske banke rade uporabljale za spodbujanje varčevanja pri svojih mladih varčevalcih, med katerimi so bili troli zelo priljubljeni. Hranilnik so otroci dobili brezplačno in so ga lahko obdržali, toda – tako kot pri nas – je ključ za izpraznitev hranilnika imela banka. To je pomenilo, da so otroci morali svoj hranilnik odnesti na banko, kjer so svoj prihranjeni denar položili na svoj varčevalni račun. Motive trolov so prevzele tudi banke in hranilnice drugod po Evropi, vse do Velike Britanije, za katere je hranilnike izdelovalo finsko podjetje MK-tuote.
Prvi prikazan je Lituska trol. Lituska (kar v finščini pomeni ploščat) troli so pogumni troli, varuhi Troll-doma pred slabimi ljudmi. Lituski so po izgledu zelo prijazni, kar je njihova glavna značilnost, so pa lahko tudi strogi in žilavi. Imajo neverjeten vid in odličen sluh. Običajno lahko samo s pogledom na osebo ugotovijo, ali je nekdo dober ali slab. Njegov nasmeh so upodobili z napisom Tervetuloa Säästöpankkiin, kar pomeni dobrodošli v hranilnici.
Uporabili so tudi druge like trolov iz trolskega gozda Ateljeja Fauni. En od teh je sredinski hranilnik s podobo trola Sumppi. Troli Sumppi živijo v svoji vasi v Troll-gozdu. Predstavljeni Sumppi trol Oliver ima še svojo družico Beatrice. Pogosto ju je mogoče videti, kako strmita drug drugemu v oči, brez pozornosti na preostali svet. To je dokaj tipično vedenje Sumppija. Troli Sumppi so po naravi resni, vendar imajo smisel za humor. Sumppi Oliver v Angliji je dobil ime Tivvi Crow. Naš primerek pa je iz Nemčije.
Najmlajši od hranilnikov s podobo trolov v naši zbirki je oče Mumin (Muumipappa), izdelan v 90-ih letih prejšnjega stoletja. Za pustolovščin željnega Mumin očeta velja, da zase misli, da je odličen mislec, nadarjen pripovedovalec in neustrašen popotnik. Muuminmamma mu še posebej dovoli, da igra junaka in vedno pozdravlja njegovo ‘pomoč’ (tudi ko bi drugi menili, da se ‘vmešava’). Ker je nemirna vrsta, Mumin oče občasno hrepeni po pustolovščini ali po tem, da se zgodi nekaj novega in vznemirljivega, vendar je časten Mumin, ki vedno poskuša izpolniti svoje dolžnosti.
Pikapolonica
Motiv pikapolonice, ki postane simbol za mladinsko varčevanje, je uvedla Kreditna banka Celje. Leta 1971 je KB Celje najprej pripravila novo igro Pikapolonica, nato pa uvedla še hranilnike v tej obliki. Pikapolonica je tako postala stalnica v mladinskem varčevanju Kreditne
banke Celje in kasneje tudi Ljubljanske banke, podružnice Celje. Po združitvi z Ljubljansko banko je to prevzela LB osrednja služba za posle s prebivalstvom in vse enote Ljubljanske banke so postopoma prevzemale od leta 1974 naprej podobo zelo stilizirane pikapolonice kot znak mladinskega varčevanja. Kmalu so temu vzoru sledile še druge banke: mariborska je uveljavljala lik Strička Cvenka, koprska delfina, Jugobanka svojega ježka, Beograjska medvedka in podobno. Katerega od teh ste imeli vi?
Kaj vse se je kupilo z denarjem zbranim v hranilnikih?
»Kaj pa potem sem, če v sebi nosim denar? Šparovček? A! A! Zato me imajo tako radi. Samo zato tako pazijo name.«
(monolog prašička v pravljici Kaj v sebi nosi prašiček, P. Suhodolčan)
Hranilniki bdijo nad zakladi. Še posebej za otroke so ti zakladi ogromni, navezani na mnogo iskrivih spominov. Spominov na prvi ali najbolj pomembni nakup z denarjem s hranilnika. Spominov na (ne)uspele in nadvse izvirne poskuse odpiranja hranilnika izven hranilnice, ki je skrbno varovala ključe do zaklada. Skozi čas se je lastništvo hranilnikov iz hranilnic preneslo na varčevalce, kakor je tudi narasla dostopnost kar najrazličnejših hranilnikov izven hranilnic in bank. To pa ne zamegli spominov o prvih ali pomembnih nakupih s privarčevanim denarjem.
Nabrali smo nekaj teh sladkih spominov, obenem pa vas vabimo, da z nami podelite svoje spomine na prvi nakup s privarčevanim denarjem, ali nakup, ki vam je ostal najbolj v spominu. Pišite nam na bankarium@nlb.si.
»Za privarčevani denar sem si kupila prvi avto jugeca.«
Marjeta Balazic, 22. 7. 2023
»Seveda sem varčeval in hranilnik so mi odpirali v hranilnici na Čopovi. Imel sem hranilnik rdeč avto Renault 16. Morda je še vedno nekje doma v omari. Pa seveda pikapolonica. Denar so pa starši porabili za kaj pametnega.«
Bojan Čubrakovič, 23. 7. 2023
»Imela sem hranilnik narejen iz plavega usnja v obliki vreče z zlatim napisom JIK Banka. Moj oče je bil direktor na oddelku za devize na JIK Banki. Privarčevan denar mi je vsakokrat zamenjal v devize. Takrat lire, dolarje, švicarske franke. JIK BANKA se je nahajala v Kopru in je imela filialo v Trstu. S privarčevanim denarjem sem se čez 20 let poročila in pričela zidat hiško.«
Ester Grmek Kocjančič, 26. 7. 2023
